Dr. Cosmic Ray

Hvala za povabilo! Poslušam vajin podkast in sem vesela, da sem danes vajina gostja. Dr. Cosmic Ray je moje skrivno umetniško ime. Podnevi sem astrofizičarka, ponoči pa Dr. Cosmic Ray. Kozmični žarki so že od doktorata dalje osrednji predmet mojega raziskovanja. Večina mojega raziskovalnega dela se osredotoča na kozmične žarke, jedrsko astrofiziko in astrofiziko delcev. Nedavno, tik pred izbruhom koronavirusa, sem pričela z ustvarjanjem TikTokov. Pridružila sem se temni strani in svoje umetniško ime najprej uporabila za TikTok kanal, potem pa še za Instagram, in tako me sedaj ljudje poznajo pod tem imenom. Po vseh stvareh, s katerimi sem se ukvarjala, sedaj rečejo “O, to je pa TikTokerka, Dr. Cosmic Ray”, kličejo pa me tudi “profesorica s TikToka”.

To pravzaprav ni tako lepa, ampak žalostna zgodba. Že od otroštva imam rada astronomijo in vesolje in vedela sem, da se hočem ukvarjati z znanostjo. Toda komunikacija znanosti ni bila nikjer na mojem obzorju. Eden izmed pomembnejših dogodkov, ki je kasneje vplival na to odločitev, je bil popolni Sončev mrk leta 1999, ki je bil viden iz severne Srbije. Bila sem v drugem ali tretjem letniku faksa. Študentje smo se organizirali in odšli na sever. Iz Beograda smo odpotovali v Horgoš na srbsko-madžarski meji, da bi opazovali popolno fazo, toda večina prebivalcev v Srbiji se je skrivala doma s spuščenimi roletami. Razlog je bilo javno oznanilo s političnim ozadjem, da bi ljudi ustrahovali. To je bil čas bombardiranja na Kosovu, čas krize, in ljudje so bili prestrašeni. Sledili so javnim oznanilom, naj ostanejo doma in se skrivajo. Toda jaz sem si mislila: “V redu, prestrašeni ste, razumem vas, dogajajo se slabe stvari, ampak kje je osnovna znanstvena pismenost? Vstopili bomo v novo tisočletje in mi se skrivamo pred nebesnim dogodkom kot jamski ljudje!” To se mi je zdelo tako depresivno, nisem mogla verjeti. Na Youtubu so še vedno posnetki praznih ulic; vtipkajte “sončev mrk 1999 Srbija”. Bilo je kot v apokalipsi z zombiji. Bila sem šokirana in temu resnično nisem mogla verjeti, potem pa sem spoznala, da je to naša naloga, naloga znanstvenikov in učiteljev. Mi lahko najbolje poučimo javnost. Gre za resnično osnovno znanje in stvari, ki bi jih morali bolje poznati. To mi je dobro ostalo v spominu. 

Ko sem kasneje začela z doktoratom v Združenih državah, sem prav tako doživela večji premik. Način poučevanja v Srbiji je precej konzervativen, frontalen, v stilu stare šole. Profesorji so resni, med njimi in študenti je distanca. Študent ne sprašuje, ampak v tišini prepisuje s table, in običajno to ni zabavno. Sedaj se stvari počasi spreminjajo, ampak v mojem času je bilo tako – s študijem sem zaključila leta 2001. Ko pa sem prišla v Združene države, so bila predavanja zabavna! Tako v podiplomski šoli za nas, starejše študente, kot tudi za dodiplomske študente. Študentje se učijo, ampak proces je zabaven in zanimiv. Zadovoljni so s tem, da so veliko bolj vključeni in da se s profesorji poznajo po imenu. Kljub temu so spoštljivi in se učijo. Spoznala sem, da je zelo pomembno, kako snov predstaviš. Tega sem se zavedala že prej, ker sem bila sama na strani, ki znanje prejema. Vedela sem, da stvari ne bi smele biti take, hkrati pa nisem bila prepričana, kakšne bi morale biti. Ali obstaja še kakšna druga možnost? Ko sem se leta 2006 vrnila nazaj v Srbijo, sem začela poučevati na univerzi. Leta 2008 sem se udeležila tekmovanja FameLab in ves čas mi je bilo jasno, da način komunikacije znanosti resnično naredi veliko razliko. Ko sem poslušala srbske znanstvenike na televiziji, so zveneli dolgočasno, nejasno in zmedeno, kot da je obvezno, da zveniš zelo resno in uporabljaš zapletene besede. Toda javnost želi le izvedeti, kaj je poanta vsega tega. Tako sem torej postala strastna glede komunikacije znanosti. Nisem hotela, da se fiasko s Sončevim mrkom ponovi. To je postala moja misija.

Tudi to tekmovanje je imelo name velik vpliv. To je pravzaprav dalo zagon moji drugi službi – neuradni službi komunikatorke znanosti. To je tekmovanje, ki ga organizira British Council. To je organizacija, ki deluje v mnogo državah, tudi v Sloveniji in Srbiji. Ukvarjajo se s kulturnimi temami, pa tudi z drugimi, kot so npr. znanost, komunikacija in popularizacija znanosti. Britanci so zelo dobri v komunikaciji znanosti, podobno kot Američani; komunikacija znanosti je v Združenem kraljestvu zelo razvita. Organizirajo tekmovanje FameLab, ki je tekmovanje za najboljšega mladega komunikatorja znanosti. Tekmovanje organizirajo že mnogo let. Začeli so v Britaniji, potem pa so se razširili še v druge države. Leta 2008 je bilo tekmovanje tudi v Srbiji. Najprej nisem razmišljala o prijavi, potem pa sem dobila klic od nekoga iz British Councila. Takrat so v sodelovanju z nacionalno televizijo organizirali znanstveni šov z naslovom Znanstvena kava, v katerem so sodelovali znanstveniki. Za to priložnost sem pripravila predavanje o temni snovi; včasih ga še vedno zavrtijo. Po predavanju je k meni iz občinstva pristopila eden izmed udeleženk tekmovanja FameLab v preteklem letu. Bila je znanka moje prijateljice in kolegice z Univerze v Novem Sadu. Rekla je: “Mislim, da bi se morala udeležiti tekmovanja FameLab, ker ti gre zelo dobro! Moraš poskusiti!” Tekmovanja mi niso bila všeč, ker sem imela veliko treme, potem pa sem izvedela, da finalisti za nagrado dobijo strokovni tečaj iz znanstvene komunikacije. Tega tečaja sem si seveda zelo želela, zato sem se udeležila tekmovanja z upanjem, da se uvrstim med deset finalistov. In uspelo mi je! Dvodnevni tečaj je bil izjemen. Vodil ga je Quentin Cooper, ki je eden vodilnih komunikatorjev znanosti v Britaniji. Dvodnevna delavnica je bila res zelo dobra. Nato smo imeli finale in zmagala sem na državnem tekmovanju. Zatem sem se udeležila tekmovanja na mednarodnem nivoju, ki je bilo v britanskem Cheltenhamu, tam pa sem zasedla drugo mesto. Tisto leto je zmagal prijatelj in kolega iz Hrvaške, Marko Košiček. Imeli smo še en strokovni tečaj v Cheltenhamu, česar sem bila zelo vesela. Na koncu sem bila deležna dveh intenzivnih tečajev v komunikaciji znanosti. Po tem, leta 2009, sem so-organizirala prvi znanstveni festival v Novem Sadu. 

Še vedno sem znanstvenica. Ko si enkrat znanstvenik, to ostaneš za vedno. Toda pred dvema letoma sem popolnoma spremenila svojo kariero. Zapustila sem univerzo. Sicer ostajam povezana z njimi, še vedno poučujem na Univerzi v Beogradu, ampak moja glavna služba je zdaj v zagonskem podjetju, ki se ukvarja z znanostjo o podatkih, bolj natančno z računalniškim vidom. Kako je možen tak preskok? Svojim študentom vedno povem, da pri pripravljanju doktorata, ukvarjanju z znanostjo in zorenju v znanstvenike ne gre toliko za dejansko temo raziskovanja. Njihova super moč in glavna veščina, ki se je naučijo, je reševanje problemov, kako se z njimi spopasti in kako ravnati s podatki. Na koncu gre vedno za podatke. Računalniški vid ni tako drugačen od astronomije. Vse, kar dobiš, so slike, s pomočjo katerih poskušaš razumeti 3D svet.

Na Twitterju krožijo memi o tej temi. En tak primer sta fizik, ki izgleda dolgočasno, in astronom, ki je ves odet v živobarvno perje. Astronomija je najboljši način za “prodajanje” fizike in to pravzaprav počnem: z razglabljanjem o vesolju promoviram fiziko in matematiko. 

Sodelovala sem na veliko znanstvenih festivalih in delavnicah, celo za otroke v vrtcih. Imam tudi dva nečaka. Otroke zanimata dve stvari: vesolje in dinozavri. 

Kasneje jih seveda zanima še kaj drugega, ampak treba je ohraniti to njihovo zanimanje za vesolje. S tem jih lahko poučujemo in pripravimo na strašno fiziko in matematiko – no, nista strašni, ampak šole jih običajno naredijo take. Vpeljemo jih v to temo in jih vedno znova izpostavljamo vesolju. Matematika in fizika sta le orodji, vendar se učimo o vesolju. 

Pred tremi leti smo organizirali Noč raziskovalcev, hkrati pa smo imeli željo po večji prisotnosti na spletu. Noč raziskovalcev je velik dogodek. Pride okoli dvajset tisoč obiskovalcev, kar je ogromno. Pripravljamo praktične eksperimente, toda v današnjem času moramo ustvariti več spletnih vsebin. Ugotovila sem, da je TikTok krasen prostor za predstavljanje vse te elegantne in bleščeče znanosti o vesolju in tako smo se odločili zanj, tudi zato, ker ga danes uporablja večina otrok. Najprej sem želela povabiti vplivneže, ki bi na TikToku predstavili znanstveni izziv. Našla sem nekoga, ki je privolil v sodelovanje, ampak potem sem si rekla, da to lahko naredim tudi jaz – mogoče celo bolje. Navsezadnje se s tem ukvarjam, vem, kako “prodajati” znanost. Zveni nekoliko grdo, ne gre za resnično prodajo, ampak saj veste, kaj mislim. 

Kmalu zatem sem ustvarila video na TikToku. Imam super orodje Makey Makey, ki je podoben Arduinu. To je majhna matična plošča, ki jo preko USB-ja priklopiš na računalnik. Na drugi strani je kabel, s katerim ga lahko povežeš s čimerkoli, kar prevaja električni tok. Lahko ga povežeš s sadjem in uporabiš za igranje glasbe, ali pa kot klaviaturo. Lahko ga drži pet ljudi in skupaj igrajo melodijo. Ko sklenejo tokokrog in po njem tapkajo, se s pomočjo računalnika proizvede zvok. To zelo efektivno demonstracijo sem uporabila za svoj prvi TikTok in sledilo je presenečenje. Kar naenkrat sem imela deset tisoč ogledov, kljub temu da sem ta kanal komaj odprla in nisem imela sledilcev. Ugotovila sem, da je razlog v njihovem algoritmu in postala pozorna na to, kako deluje. To je tisto, kar TikTok dela drugačnega od drugih socialnih omrežij. Facebook sem imela že od samega začetka, saj sem bila v Združenih državah, ko so ga ustvarili. Toda sedaj je to bolj za stare ljudi [smeh]. Sledim prijateljem, spremljam, kaj počnejo. Instagram? To mi nikoli ni dišalo. Le kaj naj bi naredila z lepimi fotografijami? To ni zame. TikTok pa je bolj interaktiven: nekdo nekaj naredi, ostali pa gledajo. Vem, da na Instagramu in Youtubu ljudje garajo, da jim naraste gledanost in pridobijo sledilce. Razmišljala sem o Youtubu, ampak potem bi morala posvečati ogromno pozornosti montaži videov. Današnji videi izgledajo profesionalno kot TV oddaje in ne moreš kar tako objaviti čisto vsega. Nikoli nisem imela časa za to. Na TikToku pa so videi posneti s telefonom v roki in prikazujejo ljudi, ki počnejo res karkoli, in to skoraj v pižami. Brez zahtevnega urejanja in montiranja videov dobiš na tisoče ogledov zaradi algoritma.

Opazovala sem svoja nečaka, kako interagirata s TikTokom. Dve glavni kategoriji sta For You (slov. Zate) in Following (slov. Naročnine  oz. kanali, ki jim slediš). Na TikToku ne pregleduješ posnetkov tvojih prijateljev ali naročenih kanalov, tako kot na primer to poteka na Facebooku in Instagramu. TikTok prikazuje videe, ki jih predlaga algoritem. To je v kategoriji Zate in vse se vrti okoli tega. Spraševala sem se, kaj je ključnik #foryou, ki označuje to kategorijo. Njegova vloga je prepričevanje algoritma, da naj tvoj video predstavi več uporabnikom. Poglobila sem se v njegove podrobnosti. Dobra stran TikToka je v tem, da algoritem vedno predvaja skupek različnih posnetkov. Nekateri so povezani z vašimi preferencami, toda vedno jih je tudi nekaj, ki so popolnoma naključni. Če gledalci gledajo in interagirajo s tvojim videom nekaj časa in jim je všeč, potem TikTok pošlje naslednji sveženj videov naslednjim uporabnikom, katerih število je postopoma večje. Na ta način zanimivi posnetki postanejo viralni. To se zgodi celo, če avtor posnetka nima niti enega sledilca. To je super! Kasneje so mi pisali ljudje, ki so rekli, da so sovražili fiziko, potem pa so videli moje posnetke. To je dobro, ker ti ljudje ne bi nikoli iskali takih vsebin kot je na primer fizika. Tako pa so nekako naleteli na moj posnetek. Mogoče se sprva niti niso zavedali, da gre za fiziko, ker gre za zabavno vesolje. Bilo jim je všeč in šele kasneje so spoznali, da gre za fiziko. Zato mislim, da ima TikTok za izobraževalne namene ogromen potencial. Včasih naletiš na videe, za katere sploh nisi vedel, da ti bodo všeč, medtem ko na Youtubu moraš vedeti, kaj iščeš.

Publika je definitivno mlada. TikTok ima podatke o demografiji, ampak najmanjša prikazana starost je osemnajst let. Ampak saj vsi vemo, da je večina uporabnikov mlajših od osemnajst let. O publiki, ki bi bila starejša, nimam podatkov. Verjetno obstajajo, le da niso tako dobro vidni.

Kaj sprašujejo? Rada imam njihova vprašanja. Imam svojo kategorijo TikTokov ŠBBKBB (“Šta bi bilo kad bi bilo?”, oz. Kaj bi bilo, če bi bilo?). To so zelo dragocena vprašanja, ki jih običajno ne dobiš v učilnici. Kaj bi se zgodilo, če bi Sonce prenehalo svetiti? Kaj, če se Zemlja neha vrteti? Kaj, če Luna izgine? Kaj, če bi bil celoten planet narejen iz vode? Sprašujejo ogromno “Kaj če-jev”, ki so neprecenljivi za to, da jim pokažemo funkcionalno znanje. Ko se nečesa naučijo pri pouku, si to pogledajo na šolskih primerih; na primer pri trenju in gravitaciji imamo vsi iste primere. Toda sedaj imamo popolnoma novo situacijo, ko jim lahko pokažemo, kako uporabiti to znanje, ki ga pridobijo na različnih področjih, v neznanih situacijah. Poglejmo si primer: Zemlja se vrti. Na kaj to vpliva? Pomislimo, kaj se zgodi, če nenadoma ustaviš nekaj, kar se vrti. To je priložnost, da svojo publiko vodiš skozi logično sklepanje in način reševanja problemov v neznanih situacijah in hipotetičnih scenarijih.

Imam tudi kategorijo TikTokov, ki sem jo poimenovala Alien Detectives (slov. Detektivi, ki preiskujejo nezemljane) in ki jo publika obožuje. Osnovana je na posnetkih iz filmov. To serijo sem začela ustvarjati zato, ker obožujem znanost v filmih. Zelo rada imam filme, sedaj tudi delam v podjetju, ki jih ustvarja. Ves čas razmišljam, kaj je dobra in kaj slaba znanost v filmih. Uživam celo v filmih, ki vsebujejo znanstvene napake. So pač zabavni za gledanje, toda včasih se postavim v vlogo znanstvenice in razmislim, ali je nekaj dobro ali slabo. Pripravljam na primer predstavitve o znanosti v Supermanu in tudi TikToke o tem. V seriji Alien Detectives pa si izberem dobro poznanega nezemljana in razmišljam, kakšen bi lahko bil njegov domači planet glede na to, kaj vemo o njem na podlagi njegovega videza. Vzemimo na primer nezemljana iz filma Osmi potnik (v izvirniku: Alien), Xenomorpha. Njegova kri je kislina, zato bi morda lahko bil z Venere. Če tam dežuje kislina, je bolje, da si navajen, da je kislina povsod. Gre za logiko. Če je slep, tam mogoče ni sonca, morda živi pod zemljo. Ali je zelen, gluh, ima velike oči? Stvari si izmislim, vendar jih poskušam narediti smiselne. Na primer, če je nezemljan visok, mogoče prihaja z manjšega planeta s šibkejšo gravitacijo.

Seveda, glede znanosti sem prepričana. Vendar gre za dvorezen meč, ker lahko podaš tudi napačne informacije. Dnevno me označujejo v videih, ki sem jim zdijo sumljivi ali pa jih ne razumejo in me o njih sprašujejo. Kar vidijo, preverjajo pri nekom, ki mu zaupajo. Ena izmed mojih bivših študentk je prav tako TikTokerka in ima veliko več sledilcev kot jaz. Po starosti je bližje svojim sledilcem, gre torej za učenje od vrstnikov. Njeni sledilci, ki me ne poznajo, jo včasih označijo pod mojimi videi in jo sprašujejo, ali je res, kar sem rekla jaz. To je v redu! Navsezadnje, “Kdo pa je ta naključna oseba, ki razlaga nekaj, kar morda sploh ni resnično? Bolje, da preverim pri nekom, ki mu zaupam.” Všeč mi je, da informacije preverjajo. To nam daje priložnost, da nekaj spremenimo. Včasih imajo vprašanja in ne vedo, na koga se lahko obrnejo, ampak sedaj imajo to možnost. Po drugi strani pa morda jaz naletim na video, v katerem se nekdo o nečem sprašuje, in potem lahko odgovorim. Mislim, da je izobraževalni potencial TikToka resnično podcenjen.

To mi vzbuja upanje. Ko gledam mlado generacijo na TikToku, vidim, da niso tako izgubljeni, kot si mislimo, oz. kot si predstavljajo starejši ljudje. Preverjajo dejstva, so prizemljeni, zavedajo se, da je ogromno stvari na Instagramu izmišljenih. Da bi jim pomagali, jim moramo samo dati orodja in pokazati dobre načine, kako preveriti dejstva.

Ja, seveda [smeh]. Razmišljam, da bi končno pričela z ustvarjanjem podkasta. Še vedno se nismo odločili, kako ga bomo poimenovali. Veliko mojih TikTokov govori o temah iz novic, pod katerimi me označujejo gledalci in sprašujejo, ali so resnične. Tudi sama opažam novice, ki vsebujejo napake in mislim, da je čas, da začnemo ustvarjati podkast, v katerem bi mesečno pokrili znanstvene novice. Govorili bi o znanosti, ki se skriva za njimi. Na TikToku pripravljam le nekajminutne posnetke, vendar pa bi novicam rada posvetila več časa. Hkrati pa bo druga plat podkasta razvoj kritičnega mišljenja in pogovorov o tem, kako razčlenimo informacije, ki jih najdemo na spletu, ali jim lahko zaupamo, kako lahko preverimo dejstva in kako poiščemo vire. Upam, da bomo s tem podkastom začeli že ta mesec.

Hvala, prosila vaju bom za kakšen nasvet! Sta profesionalki, jaz pa sem začetnica.

Ja, to je res, zelo res, zato moramo iti v njihovo areno, kjer so oni. Svojim kolegom pridigam: “Vem, da smo stari, ampak moramo na TikTok!” Otroci se želijo učiti, toda moramo jim ponuditi neke druge avtoritete; vire, ki jim lahko zaupajo. Časi so se spremenili glede tega, kdo je tvoj zaupanja vreden vir informacij. Včasih so bile to novice, knjige, učilnice, univerza, znanstveniki in strokovnjaki. Toda sedaj, v dobi interneta, je strokovnjak lahko vsak in ima lahko celo velik vpliv in število ogledov. Vsi vemo, da pisanje knjig in člankov zahteva svoj čas. Raziskavo opraviš hitro, vendar pa članke pišeš celo večnost. To je najbolj dolgočasno in monotono delo, vendar mora biti opravljeno. Na tak način ustvariš vire, vredne zaupanja, ki so hkrati preverljivi. Po drugi strani pa ti pisanje bloga ali snemanje videa, ki ga objaviš na Youtubu, vzame le nekaj minut. Napišeš lahko karkoli, in ljudje to počnejo. Pišejo neresnice in zato imamo porast psevdoznanosti in lažne znanosti. Nekateri se celo posvečajo širjenju teorij zarot in se niti ne pretvarjajo, da so znanstveniki. Vsem je skupno to, da so zelo glasni in zelo aktivni v javni areni. Po drugi strani pa znanstveniki tam nismo prisotni. Nismo tako glasni in ne gremo tako zlahka v javnost. Raje ostajamo zaprti v naših laboratorijih, učilnicah, pisarnah, toda sedaj je na nas, da gremo ven. 

Spoznavanje znanosti iz knjig in znanstvenih člankov je težko in ni mišljeno, da bi to moral storiti vsak. Toda nekdo bi moral biti tam, da znanost približa ljudem. Mi znanstveniki ne znamo sprejeti ideje, da nam zaupanje ni kar tako podarjeno. Mi smo strokovnjaki, zakaj nam ne zaupajo? Ljudje tega ne razumejo, tudi jaz ne, ampak tako je in to moramo sprejeti. Navaditi se moramo, da si je treba zaupanje prislužiti. To je razlog, zakaj so tisti otroci preverjali dejstva iz mojega videa pri moji študentki. Na neki točki je nekdo ugotovil, da sem bila njena profesorica, drugi pa je odvrnil: “Pa kaj!” Ampak to je v redu, njihovo zaupanje si moramo prislužiti in to je ta velik premik. Izvedemo ga lahko le, če smo v javnosti in govorimo o znanosti, poslušamo ljudi o njihovih strahovih, o čem razmišljajo in se z njimi pogovarjamo, in to je tisto, kar komunikacija znanosti pravzaprav je. Mislim, da je v današnjih časih komunikacija znanosti bolj pomembna kot kdajkoli prej.

Da, časi so se spremenili. Pred kratkim smo imeli delni mrk in videla sem ljudi, ki so ga opazovali. Bila sem zadovoljna in sem si rekla: “Dobro, končno!” To je bolj političen komentar, ki razkrije tesno povezavo med politiko in znanostjo. Srbska režiserka je posnela dokumentarni film z naslovom Mrk, ki govori o politični situaciji v Srbiji po razpadu Jugoslavije. Dogajanje je nekako umestila med dva mrka. Prvi se je zgodil v 60. letih, drugi, ki je bil popoln fiasko, pa leta 1999. V 60. letih je jugoslovanska vlada organizirala celo kampanjo, da bi ljudi poučila, kako naj opazujejo mrk; obstajajo celo zgodovinski posnetki o tem. V šolah so učili ljudi, kako naj si zaščitijo oči. Bilo je ogromno vzpodbude za ogled tega lepega dogodka. V tistih časih so ljudje svoji vladi zaupali. Leto 1999 pa je bilo v Srbiji popolno nasprotje. Danes to primerjam tudi s situacijo med izbruhom kovida. Imamo porast anticepilcev. V Srbiji smo imeli zgodaj na voljo dovolj cepiva, ampak mislim, da se je cepilo le okoli petdeset odstotkov ljudi. Danes zelo malo ljudi cepi svoje otroke proti ošpicam, rdečkam in mumpsu (cepivo MMR). Mislim, da je v Novem Sadu otroke pred drugim letom starosti, ko naj bi prejeli to cepivo, cepilo le sedemindvajset odstotkov staršev (o tem starostnem obdobju nisem natančno prepričana). To je strašljivo! 

V sedemdesetih letih je bil v Jugoslaviji izbruh črnih koz. O tem dogodku so posneli najbolj grozljiv film vseh časov z naslovom Variola vera; gre za klasiko. Vedela sem, da je prišlo do izbruha, ampak ga nikoli nisem imela s čim primerjati. Po kovidu pa sem povprašala očeta, kako so se s tem soočili. Rekel je, da ga je bilo strah, ampak ne tako zelo. Nihče izmed njegovih znancev ni umrl. “Bili smo mladi. Vedeli smo, da okužbe verjetno ne bi preživeli, saj je bila smrtnost velika. Toda ni bilo tako veliko okuženih.” Ni mi bilo jasno, kako je bilo to mogoče. Kako je potekalo cepljenje? Jugoslavija je takrat podrla rekord v cepljenju milijonov ljudi v zelo kratkem času. Oče mi je povedal, da so takrat ljudi dobesedno lovili po ulicah. Cepili so po šolah; ustavljali so avtobuse in preverjali, ali so bili vsi cepljeni. Če še nisi bil cepljen, so te brez vprašanj na mestu cepili. Vprašala sem ga, ali se mu to ni zdelo čudno. Ali ga ni bilo nič strah cepiva? “Ne. Zakaj ne? Ker smo zaupali vladi.” In to je ta razlika. Po mojem mnenju je zaupanje v znanost močno povezano s tem, koliko zaupamo vladi. Zaupanje in znanost sta družbeni temi.

Danes bolj kot kdajkoli prej. Kar me danes straši, je na primer ChatGPT; to je tematika,  ki je povezana tudi s komunikacijo znanosti in viri, vrednimi zaupanja. Če ga nekaj vprašam, je ton, s katerim odgovori, zelo avtoritaren. Resnično zveni kot avtoriteta in kot nekdo, ki ve, o čem govori. Obožujem tehnologijo, toda nisem prepričana, kako pripravljeni smo nanjo kot družba in kako pripravljeni smo na iskalnike, ki imajo vgrajen ChatGPT. Videla sem tvit zdravnika, ki ga je preizkusil z vprašanjem o zdravljenju nekega specifičnega obolenja. Odgovor ChatGPT-ja je bil zelo dober. Vseboval je referenco na raziskavo, ki je pokazala, da je predlagano zdravilo omogočilo izboljšanje stanja. Zdravnik mu je odgovoril, da tega zdravila ne pozna, in prosil za povezavo do vira raziskave. Toda ChatGPT je le haluciniral in si ta vir preprosto izmislil! Podobno situacijo sem mnogokrat doživela tudi sama in to je strašljivo, ker lahko pretenta celo strokovnjake! Vendar mi smo strokovnjaki in vemo, kako informacije preveriti. Poskušamo se vsaj zavedati naših slepih točk in tega, da smo tudi mi sami pristranski in moramo preverjati tudi sami sebe. Problem je v tem, da povprečen uporabnik nima tako razvitih sposobnosti kritičnega mišljenja, da bi lahko opisana orodja uporabljal na način, ki ne povzroča škode. Glede tega me je nekoliko strah. Še danes imamo v komunikaciji znanosti in boju proti psevdoznanosti in dezinformacijam ogromno dela. S ChatGPT-jem bo morda še težje, ker je seznanjen z materialom s celotnega interneta. Tam najdeš marsikaj, ChatGPT pa je samo statistično orodje. Ne podaja referenc, ampak le predstavi informacije, ki jih je našel kdo ve kje.

Da, resnično.

Hvala za povabilo.

Originalni pogovor lahko poslušate tukaj.

Vir naslovne slike: Netokracija.