Planetariji

Moje ime je Damian Jabłeka in sem astronom. Življenjska pot me je pripeljala do tega, da sedaj delam v Planetariju, kjer imam tudi nekaj besede pri njegovem nadaljnjem razvoju. Vse se je začelo, ko sem bil najstnik. V šoli mi je šlo dobro, ampak nič me ni posebej zanimalo. Nekega dne mi je po koncu pouka učiteljica fizike svetovala, naj si poiščem kakšen zanimiv hobi. V roke mi je potisnila knjigo “Nebo na dlani”, in ta knjiga mi je pravzaprav spremenila življenje. Prebral sem jo kar nekajkrat. Poleg opisa osnov nebesne dinamike in uporabe časa v astronomskih opazovanjih knjiga podrobno opisuje tudi posamezna ozvezdja.

Bil sem navdušen, da sem imel poleg šole še druge interese. Zaradi tega sem začel opazovati nebo s prostimi očmi, pri tem pa sem uporabljal zvezdno karto. Potem sem si kupil svoj prvi teleskop in postal aktiven v srednješolskem astronomskem krožku, sledila so tekmovanja in tako naprej. Kasneje sem začel prihajati v Šlezijski planetarij skupaj s Poljskim društvom ljubiteljskih astronomov, da bi zgradili velik, polmetrski teleskop. Srednješolsko navdušenje me je vodilo do študija astronomije, ki sem ga zaključil na Jagelonski univerzi. Kasneje sem začel z univerzo sodelovati in se vpisal na doktorat, toda vmes, preden sem zaključil študij, me je poklical tedanji direktor Planetarija, Lech Motyka, in me vprašal, če že vem, kaj si želim po koncu študija. Zame je namreč imel službo. Po nekem naključju je v času, ko sem zaključeval študij, Planetarij zapustilo nekaj ljudi in tako se je odprlo mesto zame. Medtem ko sem še vedno sodeloval z univerzo, sem začel delati v Planetariju, tem magičnem kraju, kjer skrivnosti neba približujemo našim gostom.

Šlezijski observatorij je bil ustanovljen leta 1955 kot prva taka ustanova v naši državi. Po koncu 2. svetovne vojne je bil na Poljskem velik interes za ustanovitev takega planetarija, saj smo jih poznali že pred vojno. Takrat so se med iskanjem lokacije pogovarjali o Varšavi, Krakovu in Vroclavu. Na mizi pa so bile tudi Katovice, ki so središče Zgornješlezijskega industrijskega območja, in verjetno je bilo ravno to odločilno za ustanovitev Planetarija v našem kraju. V komunističnih časih je bilo trdo delo najvišja vrednota, zato so si Šlezijci po delu zaslužili kulturo in zabavo skupaj z znanostjo. Tako se je takrat vojvoda Jerzy Ziętek odločil za gradnjo velikega rekreacijskega parka, velikega 460 hektarov, vključno s Šlezijskim Planetarijem.

Gradnja samega Planetarija je trajala le tri leta. Zasnova se zgleduje po arhitekturnem slogu socialnega realizma, toda zgradba sama, ki spominja na Saturn in njegov obroč, je futuristična. Lepo se vklaplja v mikrokozmos ducata zgradb v Zgornji Šleziji, ki se nanašajo na vesolje, podobno kot Spodek - večnamenska arena, ki po obliki spominja na vesoljsko ladjo.

Iz časa gradnje Planetarija, podobno kot na katerikoli gradbišču, so znane številne dogodivščine. Najbolj slavna je tista, v kateri nastopa nekdo, ki ga tudi sam poznam. Gospod Antoni mi je nekoč povedal, da je kot najstnik sodeloval pri gradnji zaslona Planetarija. Ko je bila betonska kupola že zgrajena, so morali v njej zgraditi še zaslon. Naredili so kovinsko konstrukcijo in nanjo dodali leseno ogrodje, na katerega so z žeblji pribili platno, kamor so potem projicirali zvezde. Med gradnjo je bil celoten Planetarij obdan z gradbenim odrom, ki so ga uporabljali za namestitev zaslona. Ko je bilo delo končano, so oder podrli, ampak ker se je mudilo, vodoodporna prevleka na notranji strani še ni bila končana. Kot nalašč je takrat prišel naliv, ki je bil tako močan, da je voda prodrla skozi betonsko kupolo in namočila zaslon. Ker odra ni bilo več, je gospod Antoni po lesenem okvirju splezal med ogrodje zaslona in betonsko kupolo, odstranil uničeno platno in namestil novega. Po njegovem pripovedovanju so nove role platna več kilometrov vozili na vozičkih skozi nastajajoči park do Planetarija in zgradili nov zaslon pred njegovo otvoritvijo. Njihov trud je omogočil, da je bil zaslon na dan otvoritve nov in kot iz škatlice in je omogočil opazovanja nočnega neba.

Šlezijski Planetarij je po obnovi, ki je trajala med letoma 2018 in 2022, dobil novo obliko. Razširili smo ga in mu nadeli novo ime: “Planetarij - Šlezijski park znanosti”. V Planetariju imamo sedaj triindvajsetmetrsko projekcijsko kupolo v dvorani, ki sprejme tristo obiskovalcev. S pomočjo hibridnega sistema, ki ga sestavljata analogni projektor in digitalni planetarij, lahko simultano ustvarimo sliko popolnoma temnega neba - torej realističnega neba iz krajev, ki niso svetlobno onesnaženi - hkrati pa lahko to sliko nadgradimo z digitalnimi grafikami ozvezdij in popotovanj v oddaljene dele Galaksije. Planetarij je tako kraj za izobraževanje otrok in mladine, kot tudi prostor, kamor lahko družine z otroki pridejo na zabavo z lučmi s priokusom znanosti.

Poleg planetarija pa je tukaj tudi znanstveni center z dvema razstavama - geofizikalno in astronomsko. Na teh razstavah, ki so interaktivne, spoznamo in iz različnih zornih kotov izkusimo, kako deluje naš planet in tudi celotno vesolje. Na dvorišču planetarija imamo tudi ogromno sončno uro, poleg tega pa so v bližini Planetarija trije observatoriji. V najstarejšem, ki je povezan s Planetarijem, je nov teleskop. Ob Planetariju je majhen observatorij Poljskega društva ljubiteljskih astronomov, ki ga ljubkovalno kličemo “goba”, pa tudi “R2D2”. Imamo še amaterski teleskop, pri gradnji katerega sem imel srečo, da sem lahko sodeloval tudi sam. 

Zadnji, naš najnovejši observatorij je radijski: gre za petmetrski radijski teleskop, ki se prav tako nahaja tik ob Planetariju. Celoten prostor, ki je bil urejen po rekonstrukciji Planetarija, je bil zgrajen pod zemljo, da ne bi posegali v to zgodovinsko zgradbo, ki je arhitekturni biser v Šleziji. Kljub temu smo podvojili prostor, kjer lahko znanje še bolje delimo z obiskovalci.

Vloga Planetarija se v njegovih sedemdesetih letih obstoja vse do danes ni spreminjala. Lahko rečemo, da je njegovo poslanstvo spodbujanje strasti, navdiha in navdušenja, pa tudi približevanje neba ljudem. Toda, če bolje pomislite, je cilj Planetarija širši. To je izboljševanje kvalitete življenja tako prebivalcev Šlezije kot tudi ostalih obiskovalcev. Kako? Po mojem mnenju to počnemo s tem, ko ljudem prikazujemo zapletene, oddaljene in nepredstavljive pojave - tiste, ki nas običajno ne zanimajo v vsakodnevnem življenju, in ki so tudi nedostopni. Ljudi vzpodbujamo k pridobivanju znanja in k razmišljanju o celotnem Vesolju. S pomočjo tega ljudje iz generacije v generacijo pridobivajo več znanja, in z osebnostno rastjo in skrbjo za okolje se povečuje tudi kvaliteta našega življenja. Če nekaj bolje razumemo, smo tudi bolj zadovoljni sami s sabo. Bolj se zavedamo, da smo del Vesolja. Iz istega razloga organiziramo izobraževalne tečaje. Zavedamo se pomena v naravoslovnih znanostih, geografiji, fiziki - o delu, ki ga lahko pokažemo na našem nebu. Prikazovanje astronomije na ravnem platnu je težavno in zahteva veliko domišljije. Prikazovanje na velikem polkrožnem zaslonu pa neposredno predstavi vse pojave, procese in odnose na nebu, to pa omogoča otrokom hitrejši razvoj in boljše življenje.

Kot Planetarij vsako leto organiziramo državno Astronomsko olimpijado. V njej sodeluje nekaj sto mladih iz celotne Poljske. V finale se jih ponavadi uvrsti dvajset, in potem izmed njih izberemo nekaj lavreatov. Prvih pet se lahko udeleži mednarodne olimpijade. Planetarij organizira tudi druga tekmovanja, kot je na primer lokalno Tekmovanje iz astronomije in astronavtike, sodeluje pa tudi v drugih kulturnih dogodkih, kot so na primer sproščujoči koncerti. Ti so ilustrirani z grafikami na kupoli Planetarija in omogočajo kratek oddih od sivega vsakdana, hkrati pa nam dajo več energije za spremembo naših življenj, za rast in užitek v tem, kar nas obdaja. Organiziramo raznorazne znanstvene konference, pa tudi fantazijsko konvencijo Cosmicon, kjer se zberejo navdušenci nad fantastično literaturo, znanstveno kulturo in kombinacijo znanosti in fantastike.

V našem Planetariju je zaposlenih veliko ljudi, ki imajo številne izkušnje z znanstvenim delom. Vendar trenutno naše osebje ne opravlja znanstvenih raziskav. Upamo, da se to kmalu spremeni. Mnoga leta je Planetarij opravljal raziskave našega planeta oziroma seizmografske raziskave. Imamo namreč seizmografe in seizmometre, ki merijo premike skorje našega planeta, seizmične premike, pa tudi tresenje tal zaradi rudarjenja. Rudarjenje je namreč v Zgornji Šleziji zelo razširjeno in tresenje tal zaradi antropogenih vzrokov je zato tukaj pogost pojav.

V bližini Planetarija je meteorološka postaja, kjer dnevno opravljamo meritve stanja v atmosferi že petdeset let. To nam omogoča razumevanje, kako se podnebje Šlezijskega parka spreminja. S pomočjo teh meritev smo objavili že kar nekaj znanstvenih člankov.

Planetarij vključuje tudi dva observatorija – optičnega in radijskega. Optični observatorij obstaja že kar nekaj časa, v njem so opravili že ogromno raziskav, večinoma s področja položaja in svetlosti malih teles v našem Osončju, torej asteroidov in kometov. Vendar pa naš stari teleskop ni več dosegal znanstvenih standardov po današnjih merilih, zato smo ga pred kratkim nadomestili z novim in večjim, s katerim bomo ponovno začeli z izvajanjem znanstvenih raziskav, prav tako na področju nebesnih teles. Imamo že nekaj idej za te raziskave v optičnem delu, večinoma gre za študij spremenljivosti sija zvezd in malih teles v Osončju, poleg tega pa bi lahko raziskovali tudi gravitacijsko lečenje ali pa iskali eksoplanete. Toda to so načrti za prihodnost.

Z radijskim teleskopom bomo poskušali oceniti radijsko spremenljivost našega Sonca, ali pa določiti porazdelitev vodika v naši Galaksiji. Toda teleskop je majhen, v premeru ima samo pet metrov, tako da bo njegova glavna vloga izobraževalne narave.

Planetarij - Šlezijski park znanosti - je ena institucija. Je ena zgradba, ki gosti tako Planetarij kot tudi znanstveni park. Lansko leto je imel približno pol milijona obiskovalcev, kar je ogromna številka! Od teh si je polovica ogledala projekcije v Planetariju, druga polovica pa je obiskala razstave ali ostale prireditve in delavnice.

Med obiskom naše institucije se ljudje seznanijo z najnovejšimi odkritji. Vsaka projekcija v dvorani Planetarija se prične s petnajstminutnim uvodom v živo o trenutnem stanju na nebu. Naši predavatelji ne govorijo le o ozvezdjih, ki so trenutno na nebu, ampak tudi o drugih najnovejših zanimivostih, ki so povezane z opazovanji, astronomijo in raziskovanjem vesolja.

Še več o zadnjih znanstvenih odkritjih lahko obiskovalci izvejo na naših razstavah, saj so vedno vodene. Naši vodiči nas ne popeljejo le skozi razstavo, ampak nas vodijo tudi na izobraževalno pot in pri tem stkejo zgodbo, ki nam pomaga razumeti proces, skozi katerega pridobimo znanje o naši Zemlji in razumemo procese, ki se dogajajo tako na Zemlji kot tudi v celotnem vesolju.

Razstave v Planetariju - Šlezijskemu parku znanosti - so primarno osredotočene na doživljanje fizikalnih procesov ali njihovih učinkov. Naši obiskovalci lahko uporabijo sobo za potres, kjer doživijo realistično simulacijo potresa. Občutijo lahko tudi različna podnebja, ko vstopajo v sobe z isto temperaturo, vendar z različnimi vlažnostmi zraka. V eni vlažnost doseže devetdeset odstotkov, medtem ko je v drugi le trideset odstotkov. To simuliramo tako v hladnih kot tudi v vročih podnebjih. Obiskovalci lahko torej izkusijo, da ni le temperatura glavni nosilec našega doživljanja, ampak tudi vlažnost in veter. Vsi ti vidiki vplivajo na to, kako doživljamo mraz. Vidimo lahko tornado, velik nekaj metrov, in pa dvometrsko strelo, ki udari v model mesta Katovice. Na velikem modelu Zemlje prikazujemo, kako so se v preteklosti premikali kontinenti in kako se razširjajo seizmični valovi. Učimo se lahko o tem, kako izgleda presek našega planeta, kako se seizmični valovi razširjajo. Preizkusimo se lahko v gradnji mesta na seizmično aktivnem kraju. Nato vklopimo seizmično aktivnost in preverimo, kateri mladi inženir najbolje razume gradnjo, varno pred potresi. Vse to najdete v geofizikalnem delu.

V astronomskem delu se lahko sprehodimo skozi vesolje v tridimenzionalnem prikazu. Tam je na ogled evolucija zvezd, lahko pa tudi sami pogledamo skozi teleskop ali pa uporabimo celostat. Ogledamo si, kako tak teleskop deluje, na koncu pa nam predstavijo še spektre različnih elementov in prikažejo sledi delcev iz vesolja, ki letijo skozi nas.
Vrhunec astronomskega dela je stari Zeissov projektor. To je monumentalni projektor, ki smo ga uporabljali ogromno časa, od leta 1955 do 2018 za prikazovanje zvezd na kupoli planetarija v analognem, optomehaničnem načinu. Danes se nahaja v središču našega parka znanosti in je še vedno funkcionalen. Sestavili so ga tako dobro, da še vedno deluje.

Zaposlenih imamo okoli trideset vodičev. Zaenkrat po širitvi zaradi omejenih sredstev ne načrtujemo sprememb v razstavi. Razmišljamo o alternativnih načinih vodenja, ki bi omogočili udeležbo tudi tistim, ki potrebujejo prilagoditve. Razvijamo izobraževanje za majhne otroke, pri tem izbiramo le nekatere teme in jih predstavljamo na njim primeren način. Razvijamo tudi ponudbo delavnic in kratkih lekcij, v katerih lahko sodelujejo otroci in mladi. Na teh delavnicah se učijo in poskušajo rešiti specifičen problem - ugotovijo, kako se ga lotiti in kaj se pri tem lahko naučijo. Delavnice so omejene na tri področja, s katerimi se ukvarjamo, torej z astronomijo, seizmologijo in meteorologijo. Zadnji dve področji združujemo in pokažemo na geofizikalni razstavi, medtem ko so astronomski pojavi prikazani na sosednji astronomski razstavi.

Obiskovalcem omogočamo uporabo vesoljskega simulatorja letenja, kjer se vkrcamo na fantazijske kapsule. Virtualna resničnost in premikanje teh kapsul nas popeljeta na vesoljski polet, ki se zdi skoraj resničen. Obiščete lahko tudi stolp, od koder lahko občudujete Šlezijsko pokrajino, vendar ne na običajen način. S premikajočim ogledalom in lečami panoramo projiciramo na mizo, ki je v temni sobi. To je čisto drugačna izkušnja od pogleda skozi okno stolpa.

Naša inštitucija ima observatorije, ki jih bo kmalu mogoče uporabljati. Za poljske standarde imamo ogromen teleskop, premer ima sedemdeset centimetrov. Teleskop ima posebno zasnovo s tretjim zrcalom, ki je vrtljivo. Zgrajen je tako, da lahko opazujemo v obeh goriščih, oziroma opravljamo opazovanja na obeh straneh montaže teleskopa. To dosežemo s preprostim pritiskom na gumb, s katerim terciarno zrcalo posreduje sliko na eno ali na drugo stran.

Ena stran našega teleskopa je pripravljena za znanstvena raziskovanja, ki vključujejo filtrsko kolo, kamero, rotator, fokuser - vse elemente, ki jih potrebujemo za znanstveno slikanje neba. Na drugi strani pa je okular, kjer lahko z očmi opazuje vsakdo izmed nas.

S takim velikim teleskopom lahko celo podnevi opazuješ svetle zvezde, da ne omenjam Jupitra in Venere, če sta seveda dovolj oddaljena od Sonca. Ponoči lahko opazujemo celotno lepoto našega vesolja. S tako velikim zrcalom dosežemo ogromno resolucijo, kar pomeni, da lahko opazujemo že najmanjše detajle na Luni, na planetih, lahko pa pokukamo tudi v globoko vesolje in si ogledamo galaksije, zvezdne kopice, ali pa krasne meglice.

Seveda pa smo v središču Zgornje Šlezije, kraja z zelo veliko svetlobno onesnaženostjo. Na srečo se v sodobni astronomiji z uporabo ozkopasovnih filtrov še vedno lahko ukvarjamo z znanostjo, slikamo nočno nebo in ustvarjamo lepe, barvne slike. Naši obiskovalci sicer ne vidijo popolnoma temnega neba, ampak interakcija s tako astronomsko napravo in simultano opazovanje že osnovnih objektov, kot je na primer Luna, je impresivno, saj velika resolucija pusti globok vtis. Prav tako je lahko opazovanje globoka čustvena izkušnja za tiste, ki na primer prvič vidijo kroglasto zvezdno kopico skozi teleskop. To so neverjetne izkušnje, in zato smo se odločili, da kljub svetlobnemu onesnaženju najprej zgradimo to napravo, ki jo bomo uporabljali tako za znanstvena raziskovanja kot tudi za to, da ljudem damo priložnost za obisk resničnega astronomskega instrumenta, s katerim se izvajajo znanstvena raziskovanja, in s katerim lahko tudi sami opazujejo. Običajno se taki instrumenti nahajajo visoko v gorah ali pa v hermetičnih observatorijih, ki so težko dostopni. Mi pa smo osredotočeni na sodelovanje z ljudmi, našimi obiskovalci, zato je naš observatorij odprt za obiske.

Od naših gostov dobivamo zelo pozitivne vtise in povratne informacije. Na socialnih omrežjih dobivamo veliko pozitivnih mnenj, pa tudi preko elektronske pošte in običajnih pogovorov z našimi gosti, tako z individualnimi obiskovalci kot tudi s spremljevalci šolskih skupin. Tudi odzivi mladih so zelo pozitivni. Ostale naše kulturne prireditve, kot so na primer Cosmicon ali pa koncerti, so lepo sprejete. Zaradi tega v lokalni skupnosti uživamo velik ugled. Veliko ljudi se našega Planetarija spomni iz časov, ko so sem prihajali kot otroci v osnovni šoli. Danes se vračajo kot učitelji ali starši s svojimi otroki in so presenečeni nad tem, kako se je Planetarij spremenil in razširil z vključitvijo znanstvenega centra. K nam radi prihajajo. Želimo si, da bi zanimanje za naš Planetarij ostalo veliko, in vsak dan se trudimo, da bi za naše goste naredili vse, kar je v naši moči.

Človeška interakcija z nočnim nebom je po svoji naravi globoka izkušnja. Že samo tema in zvezde so dovolj, da čutimo radost, ki pa se lahko včasih sprevrže v nemir ali celo strah. Strah nas je tujega, neznanega, tistega, kar ne znamo poimenovati. Zato so kulture že v najstarejših časih poimenovale objekte na nebu. Točke, ki jih je narava naključno porazdelila, so povezali med sabo v različne oblike, ki so jih poznali, na primer bogove, junake, ali pa vsakodnevne objekte. 

Danes ljudem svet astronomije predstavimo na čisto enak način. Našim gostom vedno predstavimo zgodbe o ozvezdjih, ki so trenutno na nebu. Povemo jim, v katerem ozvezdju se trenutno nahaja Luna, kje najdemo planete in kako jih razločimo od zvezd. V Evropi prevladuje grška astronomska kultura. Uporabljamo razdelitev neba na oseminosemdeset ozvezdij, ki ga je odobrila Mednarodna astronomska zveza. Vendar pa v še posebej zanimivih zgodbah ne razložimo samo evropskega pogleda, ampak predstavimo tudi arabske legende, ali pa povemo, od kje prihajajo imena zvezd. Nekateri včasih posežemo celo po bolj oddaljenih kulturah. Sam pogosto omenim na primer to, da nekatere južnoameriške kulture v ozvezdju Oriona vidijo želvo.

Kljub temu pa se najbolj osredotočamo na znanstveni del. Naši predavatelji ne pripovedujejo le o neki zvezdi, ki je na primer noga neke osebe, ali pa roka ali glava nekoga drugega, ampak poudarimo, da smo v zadnjih nekaj sto letih o teh zvezdah pridobili ogromno znanstvenih informacij. Praktično vsa ozvezdja skrivajo kakšno odkritje, najsi bo to opazovanje Urana ali Neptuna, prva supernova, razumevanje razdalj v vesolju, ali pa prvi radijski bliski, ki so jih opazili na nekem delu neba. Če vemo, kje se je vse to zgodilo, lahko ta ozvezdja obiščemo in skupaj z obiskovalci spoznamo te pojave. Po eni strani prikažemo grško kulturo na nebu, ki je v splošni uporabi, da se ne počutimo tujce in ne zbujamo strahu, po drugi strani pa poudarjamo kulturno raznolikost. Hkrati posegamo po najstarejši opazovalni kulturi - kulturi odkritij in razvijanju znanja, ki je osnovano na nebu.

V današnjih časih imamo na domačih računalnikih možnost ogleda različnih simulacij s pomočjo zmogljivih grafičnih kartic, vendar pa se je vloga planetarijev kljub napredku tehnologije povečala. Razlogov je več, glavni pa je učinek, s katerim mi, ustvarjalci vsebine za planetarije in vodiči skozi razsežno znanje z interneta, pripravimo izbrane vsebine. Te vsebine so le majhen del vsega znanja, in predstaviti jih želimo na način, ki je jasen in razumljiv. Verjamem, da je to glavna prednost vseh institucij, ki delujejo na tak način. Vsak se lahko vpraša, zakaj bi moral obiskati institucijo, ko pa si vse lahko ogleda na internetu. Odgovor je v tem, da si je nemogoče ogledati vse. Na internetu si naenkrat lahko ogledamo le manjše fragmente znanja, in iskanje teh majhnih delov lahko vzame več časa kot branje oziroma ogled sam. Tako je torej bolje, če gremo v institucijo, ki nam vse to že pripravi in uredi na jasen in razumljiv način. Taka vloga planetarija je zelo pomembna v našem digitalnem, modernem svetu. Seveda se tudi velik, triindvajsetmetrski zaslon ne more primerjati niti z največjim televizorjem ali projektorjem. Izkušnja skoraj avtentičnega neba, ki prihaja iz optomehaničnega projektorja - torej svetle pike na popolnoma temnem nebu, ki jih obogatimo z medgalaktičnimi poleti ali pa poleti skozi našo Galaksijo do drugih planetov - povzroči globoko zanimanje za vsebino. V tako veliki kupoli se počutimo, kot da smo resnično v tridimenzionalnem vesolju, in to brez 3D očal. 

Stopiti moramo v korak s potrebami naše publike in skrbeti, da tudi oni ne podležejo napačnim predstavam in poenostavitvam problemov, ki jih imamo s poleti v vesolje, ali pa razlogi, zakaj se vračamo v vesolje in tja pošiljamo vesoljske ladje. Pomembno je tudi zavedanje, zakaj gradimo ogromne teleskope. Smo na primer tik pred tem, da bi razumeli zgradbo vesolja na velikih skalah. Pri tem nam vesoljski teleskopi, in kmalu tudi največji teleskopi na Zemlji, omogočajo pogled v kozmično zoro, v trenutek, ko so se rodile prve galaksije in ko so se v njih prižgale prve zvezde. To bo zelo izboljšalo naše razumevanje razvoja celotnega vesolja in evolucije kozmične strukture na velikih skalah. 

Ves napredek, ki smo mu priča v časih, v katerih živimo, bi moral biti uporabljen za komunikacijo, da bi se ljudje počutili bolje, bolj udobno, da osebnostno rastejo, hkrati pa se razvijajo skupaj s človeštvom. Vlogo planetarijev danes vidim kot znanstveni prostor, kamor pridejo naši gostje, morda niti ne z namenom, da bi pridobili znanje, ampak za to, da bi nahranili svoje čute in uživali v lepoti neba in nebesnih objektov. Pridejo zato, da jim nekdo pokaže, kako izgledata nebo in vesolje, ali pa preprosto zato, ker jim planetarij nudi užitek v interakciji z nočnim nebom in znanostjo.

Naslovnica: Mag. Damian Jabłeka. Avtorstvo slike: Šlezijski planetarij.